V slikarstvu Lučke Šparovec so na izjemno subtilen način artikulirana razmerja med linijami in barvnimi površinami, ki se kažejo kot avtonomne vizualne entitete, generirane skozi dialog med prostorom in časom. Onstran prikrite mimetičnosti, ki bi nakazovala morebitno abstrahiranje pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha, umetnica stremi k optimalni usklajenosti vseh podobotvornih elementov. Čeprav so bile v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja še prisotne aluzije na predmetni svet, so jih v procesu stilizacije motivov zamenjali odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno navezanosti na figuralna izhodišča. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to običajno razmerje preobrne in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh upodobitvenih procesov, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini tokrat razstavljenih slik se barva kaže kot poenotena površina v skrbno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovanim segmentom drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenziteto risarskega posega vanjo. Monokromija je sicer ena najbolj zagonetnih konstituant slikarskega diskurza, saj prerašča antagonizem med formo in vsebino, med izvedbo in njeno ikonografsko podstatjo ter izenačuje materialne in estetske komponente podobe. Ob tem velja opozoriti še na dejstvo, da nanosi barve niso nikoli mehanični, ampak premišljeni do potankosti, nemalokrat je njihov končni učinek posledica plastenja, prekrivanja slojev do željenih tonskih vrednosti. Pri tem ostaja prostor barve neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. Res je sicer, da vse barve obstajajo že v naravi, toda naša predstavnost jih takrat, ko konkretnega odtenka ne vidimo, sprejema generično, kot zgolj eno izbrano nianso, s katero si barvo vsak zase lahko v subjektivni projekciji predstavlja. Kakor vemo, različne kulture pripisujejo posameznim barvam različne, včasih diametralno nasprotne simbolne pomene, toda v modernistični izkušnji je to manj pomembno. Slike Lučke Šparovec nastajajo iz te predpostavke, njihov semantični šum se sprošča brez navezanosti na vnaprejšnje vzorce pomenjenja, namesto njih pa umetnica gradi na konceptu čustvene resonance, ki jo sproži zaznava. Prvinsko videnje, ki ni pogojeno s kulturnimi konvencijami določenega okolja in preobilico informacij, s katerimi smo v sodobni družbi preplavljeni, namreč lahko aktivira druge mehanizme čutnega dojemanja, ki delujejo neodvisno od dominantnih estetskih norm in sežejo v sfero subjektivnih psihičnih dispozitivov, ki se v ustvarjalnem procesu spremenijo v ikonične znake z bolj ali manj razberljivim pomenom. S tega vidika se tudi risba kaže kot »razmišljanje z oblikami«, kar seveda sugerira povezave z govorico, toda njena logika je drugačna, subtilnejša, manj normativna, pomene vzpostavlja z linijo, njenim ritmom in njenim gibanjem. Risba gradi prostor, ki ni iz resničnosti, ampak je realiteta po sebi, proces, ki se samoreflektira. Vzbuja željo po videnju, po spoznanju skozi razmišljanje, ki presega fizične in tehnološke danosti (danes risbo lahko generiramo tudi numerično in na ta način vzpostavimo vseprisotnost gibanja).
Walter Benjamin je med različnimi poskusi definiranja risbe to likovno zvrst utemeljeval na predpostavki beline. Po njegovi predpostavki naj bi risba, ki prekrije celotno površino nosilca, prenehala biti risba in bi postala slika. Tovrsten modus operandi prepoznavamo tudi v opusu Lučke Šparovec, ki pristopa h gradnji podobe v smislu puščanja sledi, pri čemer linija dominira v razmerju do drugih možnih posegov, medtem ko je pretežni del slikovne ploskve risarsko nevtralen. Grafično beleženje pretoka časa se dogaja na stičišču fizičnega in mentalnega prostora, stran od predmetne predstavnosti in asociativnosti konturnega tipa. Risanje je po svoji ontološki definiciji intimno razmerje s tem, kar nas obdaja, in hkrati že vsebuje željo, da ta odnos delimo, je pot, ki ji umetnikov pogled sledi, in ne cilj, h kateremu stremi. V tem smislu gre pravzaprav za fenomenologijo črte, za njen avtohtoni in avtoreferenčni status onstran označujoče funkcije, za likovno prvino, enakovredno katerikoli drugi sestavini podobe.
Brane Kovič
LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE camera iphone 8 plus apk | |
| 7 Likes | 7 Dislikes |
| 515 views views | 715 followers |
| Education | Upload TimePublished on 12 Apr 2018 |
Không có nhận xét nào:
Đăng nhận xét